Krašovc, Ljubljančan in Štajerc na skupnem sprehodu slučajno brcnejo v neko svetilko in iz nje se prikaže duh: "Hvala, ker ste me osvobodili! Za nagrado bom vsakemu izpolnil eno željo." Krašovc: "Jaz sem iz kmečke družine in dobro vem, kako težko je biti kmet, še posebej na Krasu. Naredi, da bo Kras vedno rodoviten." Duh: "Urejeno!" Ljubljančan: "Mi u Lublan mamo poun kufr usega folka, k se prseljuje k nam. Nared okol Lublane en tak zid, de noben nau mogu not ne vn!" Duh: "Urejeno" Štajerec: "Čuj, kaki je te toti zid?" Duh: "Visok je približno 100m, 5m debel, iz armiranega betona, gladke stene..." Štajerec: "Dobro, dobro... Daj, napolni ga zaj z vodo!